Zgodovina Rotarjevega mlina
Maktajnarjev ali po sedanji Rotarjevi rodovini imenovan Rotarjev mlin na Plesu se je pred 150 leti imenoval Šparlekov mlin menda zato, ker je nekdaj pripadal Šparlekovi domačiji na Plesu, toda tedaj sta bila že dva gospopodarja. Na domačiji je gospodaril Jože Urbanija, v mlinu pa Jakob Bervar. Leta 1867 je omenjen gospodar mlina Jože Brvar. Tako kot Ples sta tudi Šparlekova domačija in mlin pripadala mekinjskemu samostanu. Za Bervarji je v mlinu gospodarila rodovina Cerarjev. Zadnji Franc Cerar je prevzel gospodarstvo po darilni pogodbi leta 1885, a je slabo gospodaril. Ko se je tretjič poročil z neko Ihanko (blizu Domžal), mu je tako dolgo prigovarjala, da ne bo živela v tem “grabnu”, da je vse skupaj prodal, potem pa kmalu prišel na beraško palico.
Po kupni pogodbi s 14. aprila 1904 je tu zagospodaril Janez Rotar in se na sv. Jurija istega leta naselil v mlinu ter začel mleti. Ta je bil tedaj že izkušeni mlinar. Že njegov oče Anton Rotar, Šverkov s Podbrda, je bil mlinar in je leta 1868, ko se je rodil sin Janez, mlel v Mrvovem mlinu v Serjučah pri Moravčah. Ker je oče razmeroma mlad umrl, je moral Janez, komaj 13 let star, začel mleti. Potem je kot najemnik prevzel belneški mlin in žago, kjer je mlel in žagal. Ko pa sta bila belneški mlin in žaga prodana, ju je kupil Matija Krulc-Gostič iz Gorice pri Moravčah in so tu začeli mleti in žagati Krulčevi fantje.
Janez Rotar je prevzel zaloški mlin in žago. Tu je dobro napredoval, in ker se je naveličal potikati po tujih mlinih in garati za tuje gosopodarje se je odločil, da sam kupi mlin. Ker mu takratni lastnik zaloškega gradu Povše ni hotel prodati mlina in žage je kupil Maktajnarjev mlin. Za njim je 1. februarja 1933 dedoval sin Franc Rotar Ples št. 27., 15. januarja 1952 pa njegova žena Frančiška Rotar, rojena Ševerkar. Mlinarsko tradicijo pa uspešno nadaljuje Franc Rotar.
Kakšen je bil Maktajnarjev mlin?
Pred 150 leti je bil zelo skromen, lesen in z enim pogonskim kolesom. Po pripovedovanju Franca Rotarja so pri preurejanju mlina našli sledi, ki so kazale, da je bil prvoten mlin v pritličju in ker ga je ob vsakem deževju zalivala voda, so ga prestavili v zgornje prostore. Tedaj je mlin dobil tri vodna kolesa z lopaticami za črni in beli kamen ter stope (šest stop). Po vzorno izdelanih mlevskih in vodnih napravah sodeč, je moral biti gospodar tega mlina zelo skrben. Celo korita za dotok vode na mlinska kolesa so bila izklesana iz velikih kamnitih blokov, ki so kot ostanki še vidni.
Prav tako hranijo še spodnji del kamnitih stop. Pravijo, da so ga gradili italijanski strakovnjaki. Ta mlin je obratoval do leta 1966. Tedaj so France in njegove bratje mlin popolnoma preuredili. Odstranili so vsa tri vodna kolesa in namesto njih namestili v strugo ene večje kolo (premera 3 metre, širina lopatic 60 centimetrov), ki je mlevske stroje poganjalo prek transmisije. Kolo je dajalo dovolj moči, težave pa so se pokazale pozimi, ko je zmrzovalo in je voda skoraj vse polomila.
Zato je France že naslednje leto (1967) kupil v Kraljevem mlinu v Radomljah vodno turbino, ki ima ob normalni vodi 6 konjskih moči. Za sušno obdobje so vgradili elektromotor. Podoben je bil Pukelčevemu mlinu, enaka je bila tudi razdelitev prostorov, oba sta imela lesene mostovže spredaj, le da je bil Maktajnerjev nekoliko manši. Tako kot Pukelčev je imel tudi Maktajnarjevev na zunanji strani zidne freske. Obravnavani mlin je bil glede na arhitekturo in slikarijo bogatejši. Poslikan je bil tudi od znotraj. Na pročelju pa je imel nekdaj celo veliko uro, podobno kot so v zvonikih.
Povzeto iz knjige “Moravška dolina” napisal Stane Stražar (1979)